Festival slovenskega filma. Bil sem tam. Skupaj z Janezom Janšo in Janezom Janšo. Saj nismo mogli spustiti prve uradne projekcije našega filma Jaz sem Janez Janša!
Preddverje avditorija je bilo nabito polno. Dober znak. Ampak vseeno sem bil malo nervozen. Hej, toliko ljudi je v nedeljo zgodaj vstalo, da bi končno videli ta »kontroverzni« film! Kakšna odgovornost!
Vrata dvorane so se končno odprla, obiskovalci so vstopili. Ko so ugasnile luči in se je film začel, so se vsa moja čutila spravila v stanje popolne pozornosti, da bi ujele tudi najmanjši odziv občinstva.
Moram povedati, da se je občinstvo odzivalo natanko tako, kot sem pričakoval: ljudje so se smejali na pravih mestih in bili resni in osredotočeni na delih filma, ki zahtevajo bolj poglobljeno refleksijo. Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega: na prizor, kjer vsi protagonisti filma, eden za drugim izrekajo stavek »Jaz sem Janez Janša!«, se je občinstvo odzvalo s spontanim aplavzom, ki je kar trajal in trajal. To mi je pomenilo več kot katerakoli nagrada.
Seveda vam ne morem povedati, zakaj so se ljudje tako odzvali ali kaj ta prizor v filmu pomeni, rajši vas povabim na ogled filma v kino.

HVALA VSEM, KI STE Z NAMI!

Janez