Naš prvi gostujoči bloger je Marcel Štefančič jr., slovenski filmski kritik, televizijski voditelj, publicist in avtor knjige Janez Janša – Biografija

Je dobro, da ima človek ime? Absolutno. Zakaj? Ker ga varuje. Pred čim? Pred pokolom. Poglejte male živali, hišne ljubljence: ljudje, njihovi lastniki, jim dajejo imena. Zakaj? Da jih ne bi ubili. Prašičem ne dajejo imen. Zakaj? Da jih lažje ubijejo. Ne moreš zaklati in pojesti prašiča, ki si mu dal ime. Ime mu daš zato, da ga ne bi ubil. Ko mu daš ime, ga zavaruješ pred samim sabo. Ergo: imena si dajemo, da se ne bi pobili. V Zadnjem tangu v Parizu se Paul (Marlon Brando), Amerikanec v Parizu, sicer nekdanji igralec, boksar in žurnalist, zaplete v anonimni seks z 19-letno Jeanne (Maria Schneider), revolucionarko, ki zbira stare, prašne, antikvarne reči, toda pri tem postavi jasno pravilo: >You don’t have a name. Neither do I. No names.< Nobenih imen torej. Zakaj? >Because we don’t need names here.< Kasneje, ko Jeanne namigne, da bi si morala zanj izmisliti ime, dahne: >A name? Oh Jesus Christ! Oh God – I’ve been called by a million names all my life. I don’t want a name. I’m – I’m better off with a grunt or a groan for a name. Do you want to know my name?< In potem ji pove svoje ime, ali natančneje – namesto imena spusti živalski glas. Logično. Še bolj logično: Jeanne ga na koncu ubije. Zakaj? Ker nima imena. Ker mu ni dala imena.