Spoštovani Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša,

k odgovoru, ki sem vam ga napisal 20. februarja 2013, nimam česa dodati, ker odgovarja na vsa vaša vprašanja. Upal sem, da boste znali povezati vprašanja z odgovori. Ker vam ni šlo, naj vam pomagam tako, da oštevilčim vaša vprašanja in se na številke sklicujem pri odgovorih.

Sprašujete »(1) Kaj vas je pripeljalo do ugotovitve, da naši projekti ‘podpihujejo politični posmeh in sovraštvo’? (2) Zakaj menite, da naši projekti diskreditirajo Janeza Janšo? (3) Ali je za vas žalitev, da je nam uradno ime Janez Janša? (4) Na osnovi česa ste po ogledu filma Jaz sem Janez Janša prišli do takšnih ugotovitev?«

In postavljate še dodatni vprašanji (5): »Ali boste uzakonili diskrecijsko pravico ministra, da izloča projekte po svoji volji« in kako da ste (6) »prispevali k znižanju ravni javne govorice«.

Citiram odgovor z 20. februarja 2013:

Sprašujete po pojasnilu za naslednje besede, ki sem jih izrekel v državnem zboru: »Zagotavljam vam, da ministrstvo pod mojim vodstvom ni odobrilo nobenih ‘umetniških’ projektov, katerih cilj bi bilo blatenje ali smešenje voditeljev trenutne opozicije. Kultura je povsod po svetu kritična do oblasti, tudi do politike. Samo iz totalitarnih režimov (in prejšnje vlade) pa so znani primeri, ko bi žalitve političnih nasprotnikov financirali z javnimi sredstvi.«

Kaj je žaljivo (to sprašujete v vprašanju 2 in 3) in kaj ni, je seveda stvar občutenja vsakega posebej. Marsikoga v Sloveniji je vaš film Jaz sem Janez Janša užalil. Sprašujete (v vprašanju 4) po racionalni razlagi te užaljenosti. Kot umetniki dobro veste, da umetnost v ljudeh vzbuja take in drugačne občutke, ne da bi povprečen človek zmogel natančno secirati, zakaj se ga neka pesem, knjiga, glasba, film … dotakne.

Prebujanje čustev in občutkov v virtualnem prostoru knjige, kinematografa ali gledališča (še vedno k vprašanju 4) je eden od namenov, zakaj se zatekamo k umetnosti. Vaš film pri nekaterih budi užaljenost, odpor, zgražanje, pri drugih navdušenje, posmeh, privoščljivost (k vprašanju 6). Dosegel je namen umetnosti (k vprašanju 6), lahko vam pa očitam (tudi k vprašanju 3), da ste pri tem ubrali bližnjico. Istega efekta s filmom Jaz sem Peter Horvat ne bi mogli tako enostavno doseči.

Zapisali ste, da pričakujete, da minister ne zlorablja umetniških del in njihovih avtorjev za svoje politične in karierne ambicije. S tem se popolnoma strinjam. Strinjam se tudi z obrnjenim istim stavkom: da umetnik (bistveno o vprašanju 3) ne zlorablja politikov za svoje umetniške in karierne ambicije. Da ste prevzeli ime politika, se meni osebno zdi umna marketinška poteza (še vedno smo pri vprašanju 3), s katero ste postali znani širšemu krogu ljudi. Preprostemu inženirju tega pač ne morete prodajati kot umetniški akt. Pač ne razumem. Ali pa je cesar res nag. Odkar čevlje lahko sodi samo kopitar, tudi samo krojači kvalificirano sodijo cesarjeva oblačila.

Predhodnikov nisem obtožil, da so vas financirali zato, da bi žalili prvaka opozicije, je bil pa tako doživet rezultat. Preudarku bralcev prepuščam odločitev, ali bi pod prejšnjo vlado imel boljše možnosti financiranja film Jaz sem Peter Horvat ali Jaz sem Janez Janša. Samo pravim, da odkar sem minister, iz javnega denarja nismo financirali projektov, ki bi jih velik del javnosti razumel kot žaljive. Mislim, da je bilo to za kulturo dobro.

Če ljudje razumejo, da umetniki (ali politiki) znižujejo raven javne govorice, potem v tej tekmi navzdol s še toliko manj zavorami sodelujejo tudi ostali. K temu ste nekaj prispevali. Sicer pa zaupam tistim, ki spoštujejo vašo siceršnjo umetniško kvaliteto in (k vprašanju 5) nasprotujem diskriminaciji zaradi imen ali politične pripadnosti, kar sem v državnem svetu tudi jasno povedal. V vašo polemiko (na katero se nanaša vprašanje 1) z gospodom Brezigarjem izpred pol leta se mi ne zdi potrebno posegati.

Konec citata.

In, mimogrede, vprašanje 1 vsebuje laž, ker mi neko ugotovitev podtakne, vprašanje 4 pa tisto, kar mi podtakne, ali tisto, o čemer šele sprašuje, predstavlja kot moje ugotovitve.

S tem odgovorom končujem sodelovanje v vaši promociji in se vam zahvaljujem za razumevanje. In ja, seveda sem film pogledal.

Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport

Spoštovani g. minister dr. Žiga Turk!

V Vašem odgovoru (Delo, 20.02.2013) na naše odprto pismo niste odgovorili na naša vprašanja (Kaj vas je pripeljalo do ugotovitve, da naši projekti „podpihujejo politični posmeh in sovraštvo”? Zakaj menite, da naši projekti diskreditirajo Janeza Janšo? Ali je za Vas žalitev, da je nam uradno ime Janez Janša? Na osnovi česa ste po ogledu filma Jaz sem Janez Janša prišli do takšnih ugotovitev?). Od najvišjega predstavnika izvršne oblasti na področju kulture pričakujemo, da utemelji svoje trditve, na osnovi katerih odloča o tem, ali bo Ministrstvo sofinanciralo katerikoli projekt ali ne. Kajti, Vaše izjave in poteze MIZKŠ izhajajo iz nikoli utemeljene in pojasnjene trditve, da je film Jaz sem Janez Janša žaljiv do ljudi (pomenljivo v Vašem odgovoru je, da je film na začetku Vašega odgovora užalil „marsikoga”, na sredini „nekatere”, proti koncu pa „večji del javnosti”). Ta ocena je prišla v javnost s strani tistih, ki filma sploh niso videli. Ali ste morda med njimi tudi Vi?

Če pravite, da je „prebujanje čustev in občutkov v virtualnem prostoru knjige, kinematografa ali gledališča eden od namenov, zakaj se zatekamo k umetnosti”, zakaj bi potem prebujanje tako raznolikega spektra osebnih reakcij, kot ga navajate v primeru našega filma („užaljenost, odpor, zgražanje, navdušenje, posmeh, privoščljivost”) bilo razlog za diskreditacijo, kot ste jo večkrat izrekli ali zapisali? Od ministra, ki trdi, da zaupa tistim, ki spoštujejo našo siceršnjo umetniško kvaliteto in nasprotuje diskriminaciji zaradi imen ali politične pripadnosti, pričakujemo, da širi jezik strokovnih argumentov in zagovarja kakovost pred tistimi, ki diskriminirajo in obtožujejo, ne da bi si film ali druga dela sploh ogledali. Namesto tega nam očitate, da smo „prispevali znižanju ravni javne govorice”. Kdaj, kje, na kakšen način?

V Vašem odgovoru trdite: „Da ste prevzeli ime politika, se meni zdi umna marketinška poteza, s katero ste postali znani širšemu krogu ljudi. Preprostemu inženirju tega pač ne morete prodajati kot umetniški akt. Pač ne razumem.” Če bi si res ogledali film Jaz sem Janez Janša, bi hitro ugotovili, da je bila sprememba imena za nas izključno administrativno dejanje. Če pa za „umetniški akt” mislite na sam film, vam odgovarjamo, da za nas ni pomembno ali ste „preprosti inženir” ali kaj drugega. Pomembno je, kakšen odnos do umetnosti imate, ko nastopate v funkciji ministra. Če nečesa ne razumete, se o tem lahko posvetujete s člani strokovnih komisij in s strokovno javnostjo. O tem, kako te gledajo na naša dela, je že Vaš sodelavec g. Brezigar zapisal: „Tako zavod Maska kot zavod Aksioma sta s strani ministrstva sofinancirana že od leta 2003, njihove programe in projekte pa so različne strokovne komisije vseh ministrov doslej, v vseh vladnih mandatih, ocenile dokaj dobro.”

Najbolj pomembno se nam zdi še eno vprašanje, na katerega niste odgovorili, in sicer: ali boste uzakonili diskrecijsko pravico ministra, da izloča projekte po svoji volji, kot je bilo zapisano v pismu predstavnika Vašega ministrstva? Namreč, politika, ki o financiranju projektov odloča na osnovi osebnih občutkov, je politika samovolje in cenzure. Ali imate sedaj, ko spreminjate Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi, to v načrtu?

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša

Spoštovani minister dr. Žiga Turk in spoštovani trikratni Janez Janša !

Kot ena izmed prejemnic pisma ministru dr. Žigi Turku (14. februarja 2013) v katerem podpisniki  JJ & JJ & JJ  pričakujejo od nekdanjih ministrov za kulturo pojasnila zakaj sta MK in FS sofinancirala določene projekte Zavoda Maska in Aksiome, predvsem film Jaz sem Janez Janša, naj povem, da v mandatu 2008 – 2011 zato, ker so kompetentni in avtonomni ocenjevalci vlog presodili, da so njihove vloge  kakovostne in vredne podpore. Zgolj to in pika. Po nedavnem ogledu dokumentarnega filma lahko rečem, da je bila njihova presoja dobra.

Ob (tudi v pismu izpostavljeni) polemiki, ki je spremljala nastanek tega filma, pa me je močno zaskrbelo stališče ministra in njegovih sodelavcev, ki so izrazili veliko obžalovanje, da ne morejo prekiniti večletnih pogodb z avtorji projektov »ki podpihujejo politični posmeh in sovraštvo in diskreditirajo posameznika«. V tem kontekstu so napovedali ukrepe, s katerimi bi lahko izločili iz financiranja tiste že sprejete projekte, ki jim niso všeč. Napovedali so torej cenzuro.

V odgovoru (Odgovor Janši, Janši in Janši, Delo, Dnevnik 20.02.2013 & ČAS-OPIS) minister Turk ne pojasni kaj pomenijo ti ukrepi in na kakšen način meni legalizirati cenzuro. To ključno vprašanje, ki  lahko pomeni regresijo iz 21. v 20. stoletje in zdrs  iz odprte v avtoritarno družbo, ostane brez odgovora. Odsotnost odgovora  je zgovorna, saj   lahko  pomeni, da izrečena želja po diskrecijskih posegih politične volje ni le stvar impulzivne reakcije, temveč realna nevarnost. Zato strah pred njo ostaja, kar bi moralo skrbeti slehernega ustvarjalca in ustvarjalko.

Večletne (štiriletne) programske razpise za samostojne ustvarjalce smo  leta 2009 uvedli prav zato, da se nevladnemu sektorju zagotovi večja stabilnost, boljše povezovanje, dolgoročnejše načrtovanje in lažje črpanje evropskih sredstev. Ob znatnem zvišanju sredstev za neinstitucionalno področje kulture se je tako vsaj deloma izboljšal status enega bolj vitalnih delov kulturnega ustvarjanja. Danes so sicer ti standardi padli in samostojni ustvarjalci so v vse bolj nelagodnem položaju, ki je posledica vladne dietne politike, ekonomskih razmer in odsotnega  dialoga. V kolikor bodo kaznovani še s samovoljo, da se politiki nevšečni projekti sankcionirajo s prekinitvijo že sklenjenih pogodb in s političnimi kriteriji ocenjevanja pomeni, da se vračamo v čas instrumentaliziranja kulture za politično-ideološke namene.

Minister ta čas sicer pripisuje drugim – kot otrok, ki v iskanju potrditve in očiščevanju lastne krivde, maščevalno pokaže s prstom na drugega: »Samo iz totalitarnih režimov (in prejšnje vlade) pa so znani primeri, ko bi žalitve političnih nasprotnikov financirali z javnimi sredstvi.«

Tako minister prejšnjo vlado – torej tudi mene –  postavlja ob bok totalitarnemu režimu. Ker gre očitno za njegovo projekcijo, torej prepoznavanje  drugega skozi sebe, se človek svobodnih prostorov kulture s tem ne bi smel obremenjevati.

Na tej točki seveda njegovega transfera ne prevzemam. Bolj me (nas) skrbi praksa,  ko se iz revanšizma in pod krinko varčevanja podira kontinuiteta zadovoljivo usklajenega kulturnega snovanja. Ko gre za igro mišic in podiranja kock – ne glede na to ali iz nevednosti, nemoči ali ubogljivosti – pa se nam/mi trga film. Kajti vsak rez pomeni tveganje, da teh programov in  projektov ne bo več nazaj, ali da bo potrebno ogromno časa in energije, da se ponovno vzpostavijo. Tu mislim na nedavno dobro zagnane kreativne kulturne industrije (KKI), ki so bile nekoč za današnjega ministra celo visoka (predvolilna) prioriteta (obljubil je celo direktorat) in so sedaj popolnoma zbledele. Mislim na SKICO (Slovenski kulturno informacijski center na Dunaju), ki je bila –  kljub visokim besedam v NPK o mreženju slovenske kulture po svetu – čez noč izbrisan. Tu mislim na kadrovsko in vsebinsko posiljevanje filma, na popolnoma na pamet znižan RTV prispevek (zato, ker ga je pač nekoč nekdo drug zvišal?), na nezakonit odpis nadzornikov javnega rtv zavoda in na poskuse discipliniranja medija. Tu mislim na delež od milijarde evropskih sredstev, ki jih je potrebno pokuriti v tem in naslednjem letu, projektov pa ni oziroma se za njih ne skrbi (Umetnostna galerija v Mariboru, knjižnica v Mariboru, Arhiv RS, že začete dediščinske obnove ipd.). Tu mislim na kaznovanje JAK, SFC, na ukinitev CSPU (Centra za sodobno plesno umetnost), na stagnacijo mreže GAMS (Galerije in muzeji Slo) in na številne druge razvojne projekte, ki pod alibijem varčevanja padajo kot domine. Zgolj zato, ker so se rodili v predhodni totalitarni vladi?

Nekoč je šlo za odprte prostore kulture. Zanikanje in izpodbijanje teh vrednot je žalostno, pa četudi bi bilo izrečeno iz spoznanja nemoči  tretjinskega dela ministra. Pa ni. Ključni problem je namreč tam, kjer ga minister in njegova ekipa ne znajo videti:  kulture ne ljubijo, umetnosti ne cenijo,umetnikov ne vidijo, jih ne slišijo in tudi razumejo jih ne.

Zato ostajajo zvesti Gospodarju ne pa Umetnosti.

Ampak ustvarjalci in ustvarjalke niso drevesa, ki bi potem, ko jim amputiraš bolne in preveč zaraščene veje, bolje uspevali. Nekoč je namreč minister dejal,  da se porezana drevesa bolj razcvetijo. Torej, da  bo počistil znotraj kulture zato, da bo le ta v prihodnosti bolje cvetela. Ustvarjalci tudi niso visoki in nizki, etablirani in takoimenovani, elitisti in marginalci, Ustvarjalnost je preprosto prostor svoboščin, kreacij in potenc. Ni je mogoče kar tako kastrirati in deželo s tem dolgoročno obsoditi na enoumje in  kreativni deficit. Ni mogoče kar tako zradirati strokovne a za odločevalce nekompatibilne ljudi, sekati zdravo tkivo in vrtnari z motiko edinega Gospodarja. Kajti jagenčki ne kar tako obmolknejo, pravi čas.

Majda Širca Ravnikar

Spoštovani Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša,

Sprašujete (Prejeli smo, Delo, 16. 2. 2013, str. 19) po pojasnilu za naslednje besede, ki sem jih izrekel v Državnem svetu

»Zagotavljam vam, da ministrstvo pod mojim vodstvom ni odobrilo ‘umetniških’ projektov, katerih cilj bi bilo blatenje ali smešenje voditeljev trenutne opozicije. Kultura je povsod po svetu kritična do oblasti, tudi do politike. Samo iz totalitarnih režimov (in prejšnje vlade) pa so znani primeri, ko bi žalitve političnih nasprotnikov financirali z javnimi sredstvi.«

Kaj je žaljivo in kaj ni, je seveda stvar občutenja vsakega posameznika. Marsikoga v Sloveniji je vaš film »Jaz sem Janez Janša« užalil. Sprašujete po racionalni razlagi te užaljenosti; kot umetniki dobro veste, da umetnost v ljudeh vzbuja take in drugačne občutke, ne da bi povprečen človek zmogel natančno secirati, zakaj se ga neka pesem, knjiga, glasba, film … dotakne.

Prebujanje čustev in občutkov v virtualnem prostoru knjige, kinematografa ali gledališča je eden od namenov, zakaj se zatekamo k umetnosti. Vaš film pri nekaterih budi užaljenost, odpor, zgražanje, pri drugih navdušenje, posmeh, privoščljivost. Dosegel je namen umetnosti, lahko vam pa očitam, da ste pri tem ubrali bližnjico. Istega efekta s filmom »Jaz sem Peter Horvat« ne bi mogli tako enostavno doseči.

Zapisali ste, da pričakujete, da minister ne zlorablja umetniških del in njihovih avtorjev za svoje politične in karierne ambicije. S tem se popolnoma strinjam. Strinjam se tudi z obrnjenim istim stavkom: da umetnik ne zlorablja politikov za svoje umetniške in karierne ambicije. Da ste prevzeli ime politika se meni osebno zdi umna marketinška poteza, s katero ste postali znani širšemu krogu ljudi. Preprostemu inženirju tega pač ne morete prodajati kot umetniški akt. Pač ne razumem. Ali pa je cesar res nag. Odkar čevlje lahko sodi samo kopitar, tudi samo krojači kvalificirano sodijo cesarjeva oblačila.

Svojih predhodnikov nisem obtožil, da so vas financirali z namenom, da žalite prvaka opozicije, je bil pa tako doživet rezultat. Preudarku bralcev prepuščam odločitev, ali bi pod prejšnjo vlado imel boljše možnosti financiranja film »Jaz sem Peter Horvat« ali »Jaz sem Janez Janša«. Samo pravim, da odkar sem minister, iz javnega denarja nismo financirali projektov, ki bi jih velik del javnosti razumel kot žaljive. Mislim, da je bilo to za kulturo dobro.

Če ljudje razumejo, da umetniki (ali politiki) znižujejo raven javne govorice, potem v tej tekmi navzdol s še toliko manj zavorami sodelujejo tudi ostali. K temu ste nekaj prispevali. Sicer pa zaupam tistim, ki spoštujejo vašo siceršnjo umetniško kvaliteto in nasprotujem diskriminaciji zaradi imen ali politične pripadnosti. Kar sem v Državnem svetu tudi zelo jasno povedal. V vašo polemiko z gospodom Brezigarjem izpred pol leta pa se mi ne zdi potrebno posegati.

Žiga Turk

Spoštovani g. minister dr. Žiga Turk,

na posvetu v Državnem svetu z naslovom Kultura včeraj, danes, jutri, 7. februarja 2013, ste med drugim dejali:

Zagotavljam vam, da ministrstvo pod mojim vodstvom ni odobrilo nobenih »umetniških« projektov, katerih cilj bi bilo blatenje ali smešenje voditeljev trenutne opozicije. Kultura je povsod po svetu kritična do oblasti, tudi do politike. Samo iz totalitarnih režimov (in prejšnje vlade) pa so znani primeri, ko bi žalitve političnih nasprotnikov financirali z javnimi sredstvi.

Vašo izjavo bolj konkretno razumemo, če jo povežemo s stališčem MIZKŠ, objavljenem v tedniku Reporter 22. oktobra 2012, podpisal ga je g. Bojan Brezigar:

Ko je nastopila mandat sedanja vlada, so bile pogodbe že podpisane, film Jaz sem Janez Janša končan, ministrstvo pa zavezano zakonodaji, kakršna je, čeprav je v nekaterih primerih videti protislovna, zato ministrstvo pripravlja ustrezne spremembe. Na ministrstvu mislimo, da je načrtno podeljevanje javnih sredstev za projekte, ki podpihujejo politični posmeh in sovraštvo in diskreditirajo posameznika, neumestno. Preprosto nedostojno je, da politična opcija na oblasti namerno ali vsaj zavestno podeljuje javna sredstva za produkcije, ki so uperjene proti trenutni opoziciji.

Nenazadnje ste podobno trditev izrekli že v začetku Vašega mandata, na srečanju s pisatelji, ki ga je organiziral slovenski PEN, maja 2012, ko ste navzočim zastavili vprašanje: „In ne boste trdili, da je film Jaz sem Janez Janša sredstva dobil po nepolitičnih kriterijih?“ (čeprav film takrat še ni bil dokončan).

Na Vaše trditve je odgovoril nekdanji direktor Filmskega sklada Igor Kadunc v pismu, objavljenem v Dnevniku 30. oktobra 2012:

Naj jasno in glasno povem, da pogodbe za sofinanciranje omenjenega filma leta 2010 po javnem razpisu za sofinanciranje filmov Filmskega sklada nisem podpisal zaradi kakršnega koli pritiska ali mnenja »politične opcije na oblasti leta 2010«. Še veliko manj pa, da bi želeli »zavestno podeliti sredstva za produkcijo, ki je uperjena proti trenutni opoziciji«, oziroma da bi šlo za načrtno podeljevanje javnih sredstev za projekte, ki podpihujejo politični posmeh in sovraštvo ter diskreditirajo posameznika. Kdor si je film ogledal, ve, da je poanta filma povsem nekje drugje.

Odločno zavračamo, da bi katerokoli delo, vključno s filmom Jaz sem Janez Janša, naredili z namenom žalitve kateregakoli posameznika ali političnih nasprotnikov. Zavezani smo svojemu delu in svojemu umetniškemu credu.

Vaše trditve niste nikoli utemeljili. Z njo diskvalificirate naša dela in vsa dela, ki jih boste obravnavali na podoben način. V demokratični državi je diskriminatorna govorica predstavnika politične oblasti nedostojna.

Zato od Vas zahtevamo, da javno utemeljite svoje trditve in odgovorite na naslednja vprašanja:

• Kaj vas je pripeljalo do ugotovitve, da naši projekti „podpihujejo politični posmeh in sovraštvo“?

• Zakaj menite, da naši projekti diskreditirajo Janeza Janšo?

• Ali je za Vas žalitev, da je nam uradno ime Janez Janša?

• Na osnovi česa ste po ogledu filma Jaz sem Janez Janša prišli do takšnih ugotovitev?

• Na osnovi katerih podatkov obtožujete prejšnje vlade in strokovne komisije, da so financirale projekte, ki so imeli namen „smešenje in žalitev opozicije“? Kdo je strokovnim komisijam ukazal takšno ravnanje?

V omenjenem pismu predstavnika Vašega ministrstva je najbolj zaskrbljujoča trditev, da

zakon v tem trenutku ne omogoča pravne podlage za diskrecijsko odločanje ministra ali izločanje projektov po njegovi volji” in da je “ministrstvo zavezano zakonodaji, kakršna je, čeprav je v nekaterih primerih videti protislovna, zato ministrstvo pripravlja ustrezne spremembe.

Kakšne spremembe pripravljate? Boste uzakonili cenzuro in samovoljo? Ali boste o tem seznanili javnost in organizirali javno razpravo?

To pismo naslavljamo tudi na vaše predhodnike, Andrejo Rihter, Vaska Simonitija, Majdo Širca, Boštjana Žekša in nekdanjega direktorja Filmskega sklada Igorja Kadunca. Naj vam oni pojasnijo, zakaj sta Ministrstvo in Filmski sklad sofinancirala naše projekte. Najbrž zaradi tega, kar je že predstavnik vašega ministrstva, g. Brezigar napisal v pismu, objavljenem v Reporterju:

Tako zavod Maska kot zavod Aksioma sta s strani ministrstva sofinancirana že od leta 2003, njihove programe in projekte pa so različne strokovne komisije vseh ministrov doslej, v vseh vladnih mandatih, ocenile dokaj dobro.

Od Vas in vaših naslednikov kot odgovornih predstavnikov izvršne oblasti na področju kulture pričakujemo sledeče:

• Minister zagotavlja pogoje za razvoj področja – v našem primeru kulture, tudi če je ta kritična.

• Minister je pripravljen na dialog in ustvarja politiko na osnovi strokovnega dialoga.

• Minister ne uporablja različnih oblik pritiska na izvajalce kulturnih programov (medijski linč, neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti, grožnje s spremembo zakonodaje, diskvalifikacije v javnosti …).

• Minister ne zlorablja umetniških del in njihovih avtorjev za svoje politične in karierne ambicije.

• Minister ne diskriminira izvajalcev kulturnih programov glede na nacionalno, razredno, versko, spolno ali politično pripadnost ter glede na njihova imena in priimke.

V odgovoru na pismo g. Brezigarja sta predstavnika zavodov Aksioma in Maska (Marcela Okretič in dr. Lev Kreft) zapisala:

Diskrecijska pravica ministra, da izloča projekte po lastni volji, pomeni, da se ministrstvo želi spremeniti v zasebni zavod, in da ustanovitelj izvršne oblasti v Republiki Sloveniji nista ne ljudstvo ne državni zbor kot njegovo reprezentativno telo, ampak vsakokratna koalicija z lastnimi zasebnimi pogledi, ki jih interpretira minister po svojem zasebnem okusu. To je več kot uvedba cenzure – to pomeni razglasitev samovolje, ki ne pozna drugih kriterijev od osebnega okusa in lastnega političnega prepričanja, za diskrecijsko pravico z močjo zakona. Toda ministrstvo ni politična opcija na oblasti, ampak državni organ, odgovoren za vzpostavljanje pogojev za uresničevanje javnega interesa v kulturi, ne glede na nacionalno, razredno, versko, spolno ali politično pripadnost njegovih izvajalcev. Zato je kakršenkoli poskus diskriminacije izvajalcev kulturnih programov, v tem primeru na osnovi osebnega imena in priimka (kot bi lahko razumeli pismo predstavnika MIZKŠ), v nasprotju z Ustavo RS in temeljnimi človekovimi pravicami.

Gospod Minister, strinjamo se z besedami iz Vašega govora, da

če ni kulture, se izgubljajo spoštovanje, racionalnost, resnicoljubnost, če ni kulture, se laže, zavaja, psuje …

Zaradi tega od Vas kot ministra, pristojnega za področje kulture, pričakujemo, da se vi prvi držite lastnih besed. To pričakujemo samo zaradi tega, ker ste plačani iz javnih sredstev. Drugače nič osebnega.

»Ko bo Janez Janša videl ta dokumentarec, si bo želel, da bi bil v porno filmu. Želel si bo, da bi bil v stotih porno filmih.«
Marcel Štefančič jr., Mladina, 18.5.2012

Film »Jaz sem Janez Janša« je uvrščen v tekmovalni program dokumentarnih filmov na 15. Festivalu slovenskega filma (FSF), to verjetno že veste. Ne veste pa, da so organizatorji festivala za projekcijo filma izbrali optimalne časovne koordinate, sodeč po rezultatih ankete, objavljene na www.facebook.com/mynameisjanezjansa. Tako se bo film v oči svojih gledalcev prvič zagledal v nedeljo, 30. septembra, ob 10.30 dopoldne, v portoroškem Avditoriju. Rana ura, zlata ura, ki dokazuje, da ne gre za kočljivo, neprimerno in celo pornografsko vsebino, kot so jo filmu pripisali nekateri.

Kje boste torej preživeli dopoldne na zadnjo septembrsko nedeljo? Janša ali maša – odločitev je vaša!

Novembra čaka film še mednarodna festivalska premiera na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (LIFFe). Zatem se bo dokumentarec 19. novembra podal v kinematografe po vsej Sloveniji. Obljubljamo, da bodo ure projekcij uporabnikom prijazne, kolikor je to v naši moči.

Podroben spored projekcij, več informacij o filmu, več citatov in več Janeza Janše na
www.jazsemjanezjansa.com